OSEBNA IZPOVED: ”Nisem ji rekel niti tisti skromni hvala. Sedaj sem sam, nesrečen in popolnoma izgubljen”

Svojih dragih nikakor ne smemo jemati za samoumevne. Do časa jim pokažite, kako so vam pomembni, da ne bo morda nekega dne prepozno, kot je bilo pri neznanem piscu, ki je svojo zgodbo delil s širnim svetom.

Takole je zapisal:

Skupaj sva bila skoraj več kot 10 let in ni minilo dneva, da z njo ne bi bil srečen. Ko sva se srečala čisto prvič, je nosila tisto grdo bluzo, ki jo je imela v omari še dolgo po tem, a ji nisem tega nikoli rekel. Vesel sem bil le, da so bili časi tistih grdih pričesk mimo, ko je nosila rdeče pramene, a je bila meni vseeno všeč. Dvoril sem ji noč in dan, da bi končno postala moja. Uspelo mi je. Potem pa so se časi spremenili – zaradi mene. Nikoli ji nisem rekel, da jo imam rad. Mislim, da sem ji to celo nazadnje rekel … še sam ne vem kdaj. Sem bil pač moški, ki je rad cele dneve preživljal v delavnici, preurejal avtomobile in je prihajal pozno zvečer domov na večerjo, z umazanimi rokami in vonjem po delavnici. Potem sem si rad privoščil pivo in šel spat. Mislim, da je nisem objel več časa ali bolje rečeno več let, čeprav sva spala na isti postelji. Všeč mi je bilo, ko mi je vsako soboto pripravila drugačno kosilo ter me presenetila z mojo najljubšo pivo, katero si je privoščila tudi sama. Nikoli je nisem pohvalil za nobeno stvar, ampak sem vedno dajal vtis, da tako pač mora biti in je vse čisto samoumevno. Enkrat mi je zakrpala moje najljubše hlače, ki so na stolu v sobi ležale dober mesec in jih sploh nisem pogledal, v prepričanju, da so strgane. Čez nekaj časa, ko sem jih hotel vreči stran, sem opazil, da jih je popravila in mi nič omenila. Nisem ji rekel niti tisti skromni hvala, ampak sem si jih le oblekel in odšel na delo. Bila je ženska, ki je podpirala vse česar sem se lotil – tudi neumnosti, jaz pa sem ji še očital, da je tečna in nadležna. Nikoli nisem pomislil, da je njena služba v zdravstvu bolj naporna kot moja, saj je delala z ljudmi in jim reševala življenja. Vsako svojo minuto je posvetila temu, da je rešila življenje, jaz pa sem ji doma očital: ”Zakaj si v umivalniku spet pustila lase? Prosim, če enkrat pospraviš avto! Lej, na živce mi gre, ko gledaš to nadaljevanko …” Ni mi jasno, kako zelo sem se v teh letih spremenil in postal eden izmed moških, ki sem jih vedno preziral – sebičen. Moški, ki vidi le sebe in smatra žensko za gospodinjo, ki mora pospravljati, kuhati in biti doma dobesedno služkinja. Če pa ima slučajno slab dan, pa je najslabša in seveda, vedno tista ”tečna baba.”

Minilo je že več časa, morda celo let, ko je nisem peljal na večerjo ali pa ji jo pripravil kar sam. Lahko bi ji skuhal tisto, kar je imela najraje – mlečni riž. Enkrat mi je omenila, da pogreša mlečni riž s čokolado, ki sem ji ga pripravljal včasih, da je potem lažje zaspala, pa sem ji odvrnil, da je čas da že odraste. Nazaj mi ni rekla ničesar, ampak se je le nasmejala in šla spat. Zdelo se mi je, da je nisem prizadel, a sem zjutraj opazil, da je bila čisto objokana. Naredil sem se, da je nisem videl, saj mi je bilo nerodno, ker nisem vedel kaj naj. Sramota, da nisem vedel kaj naj?! Za božjo voljo, saj je bila moje dekle, ženska, ki sem jo ljubil z vsem srcem in jaz bedak, nisem vedel kaj naj?!? Z njo sem ravnal kot, da je gospodinjski dodatek, njena naloga pa je, da me streže od spredaj in zadaj. Vsake toliko sem ji tudi potarnal, da je zmanjkalo toaletnega papirja ali pa, da srajca ni bila zlikana. To sem znal in to prekleto dobro. Poleti si je vzela tri dni dopusta, da bi jih preživela z mano, pa sem raje cele dneve preživljal v garaži in bil s prijatelji na pivi. Zopet se je le zasmejala in rekla, da ni problema ter da bova drugič nadoknadila. Kljub temu da sem jo imel rad in sem rad preživljaj čas v njeni bližini, ji tega nisem povedal ali pokazal. Vzgojili so me v moškega, ki naj ne bi govoril svoji ženski nežnih stvari, saj bi ga to naredilo pomehkuženega. Ko je imela rojstni dan, sem jo vprašal, kaj si želi. Rekla je, da nič posebnega … Zato je niti nisem več spraševal in ji kupil bon za 50 evrov, da si bo kupila kar želi. Kupovanje darila zanjo, mi je bilo nuja in ne nekaj, kar bi počel iz srca. Na jutro njenega rojstnega dne se je zbudila nasmejana in že sem jo slišal, kako hiti v kuhinjo, da bo pripravila vse potrebno za obiske. Šel sem do nje, ji dal roko, jo objel in ji pomolil darilo. Pogledala je bon in čutiti je bilo, da ji ni všeč. Ves jezen sem jo pogledal in ji rekel, da če ji ni dovolj 50 evrov, ji bom dal še 50, samo da ne bo slabe volje. Najbrž je vedela, da sem tepec in se mi je zopet le nasmejala ter mi rekla hvala. Z nasmehom je namreč skrivala svojo žalost in ni hotela, da me s tem razburi. No, tistega dne pa me je zadelo kot strela z jasnega. Na njen rojstni dan, sem se domov vrnil pozno in se odpravil v kuhinjo. Na pultu je ležalo pismo, na njem pa je pisalo sledeče:

Dragi moj … Ne morem več! Hotela sem ti povedati v obraz, pa se mi zdi, da me ne bi poslušal ali pa bi me preslišal. Noro te imam rada, ampak te zapuščam, ker žal tako ne gre več. Tisti fant, ki sem ga spoznala je odrasel v moškega, ki ga je sram kazati čustvo, ki se mu reče ljubezen. Vem, da me imaš nekje globoko v sebi rad, ampak žal to ni dovolj. Potrebujem več in ta več si mi kazal s tem, da si plačal položnice ali pa mi dal denar za v trgovino. Vendar to ni to. Vse to bi lahko naredila sama, od tebe pa bi v zameno zahtevala le eno: objem, poljub in besedo: rad te imam! Podpirala sem te v vseh stvareh in nikoli mi ni bilo težko, saj sem do tebe čutila ljubezen. Za tiste ljudi, ki jih imaš rad, ti ni nikoli ničesar storiti težko ali pa si zanj vzeti čas. Ti tega nisi znal. Velikokrat sem se počutila osamljeno, tako zelo, da me je kar bolelo. Morda boš ob prebiranju mojih besed rekel, da sem nora in da si vse domišljam. Vseeno mi je. Za rojstni dan, si mi dal 50 evrov, namesto iskrenega objema, ki sem si ga tako močno želela in tistega trenutka, ko bi skupaj pojedla pito, ki sem jo spekla le zate. No, čakala sem te v kuhinji, pa te ni bilo. Pito sem vrgla v koš, v hladilniku pa imaš alkohol, če se boš želel napiti, sedaj, ko si postal končno samski! Ne kliči me, ne išči me, ampak dobro premisli, kaj si imel. Če ti ne bo hudo, nisi imel nič. Če ti bo zelo hudo, si izgubil vse.

 

Sedaj sem sam, nesrečen in popolnoma izgubljen ter že nekaj mesecev premišljujem le o tem, kaj sem naredil in kakšen bedak sem bil. Meša se mi. Vse dneve in noči gledam njene slike, takrat, ko pa je ležala zraven mene, se je nisem niti dotaknil. Kako bizarno je to, kajne? Jaz mislim, da je prav, da me je zapustila, čeprav bi sedaj naredil vse, da jo dobim nazaj. Mogoče pa bom? Mi bo uspelo? Žalostno je, da jo cenim šele sedaj, ko sem jo izgubil. Prvič v življenju sem celo pomil posodo in pospravil. Morda pa sem v življenju potreboval to brco, da spoznam, kaj je prav in kaj ni. Boli, zelo me boli. Ampak boljše lekcije v življenju ne moreš dobiti, kot je ta, da te zapusti nekdo, ki si ga imel rad, pa mu tega nisi znal pokazati. Ali nas bo sploh kdaj izučilo? Mislim, da nikoli!

 

Delite tudi vi, mogoče pa rešite kakšno zvezo še pravočasno.

Facebook Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja