Učitelj: Vzgajamo otroke ali omejence?

To je zgodba neznanega osnovnošolskega učitelja, ki je z objavo na spletu želel opozoriti na problem mladih, ki se ne znajo več povezati z naravo.

Opozarja, da otroci ne poznajo niti osnovnih pravil preživetja v naravi, v veliki meri pa so za to krivi preveč zaščitniški starši. Zgodbo objavljamo v celoti:

Samo 40 – 50 let nazaj skoraj ni bilo otroka starega med 6 in 7 let, ki ne bi znal prižgati ognja iz vlažnih vej in se pripraviti za eno noč v naravi. Ti otroci narave niso doživljali kot nekaj nevarnega in sovražnega, ampak so jo poznali in imeli radi.

Aprila in maja meseca sem imel nekaj šolskih izletov z otroki po hribih in gorah.
Vremenske razmere so bile takšne, da so dopuščale samo enodnevne izlete, ki so vključevali nekajurno hojo in obroke na prostem.
Cilj teh izletov ni bil samo odpeljati starejše osnovnošolce od sedenja za računalnikom in nabijanje kondicije, ampak predvsem vzgoja za varno bivanje na prostem kot tudi opazovanje dela v skupini zbranih fantov in deklet.

Cilj teh izletov ni bil samo odpeljati starejše osnovnošolce od sedenja za računalnikom in nabijanje kondicije, ampak predvsem vzgoja za varno bivanje na prostem

Skrbni starši in njihovi nasveti

Začnimo najprej s srečanjem s starši, ki ne jemljejo poguma samo otrokom, ampak tudi našim vodnikom.
Naj parafraziram nekaj iz filma o človeškem značaju: “Otroci moji, takšne starše kot imate, bi raje videl, da so od sovražnika, kot pa vaši.”
Ogromna količina starševske skrbi in jamranja, katerim smo bili izpostavljeni mi inštruktorji in planinski vodniki, je več kot porazna.
Na kratko povedano – otroci odraščajo v sterilni trdnjavi, izolirani od vsega normalnega za to starost – igre, umazanija, samostojnost, pustolovščine, narava, zemlja in nebo.
Pri tem so v prisotnosti staršev otroci vidno nesproščeni in neprepričani vase.

Ogromna količina starševske skrbi in jamranja, je več kot porazna.

Starše najbolj skrbi to, kako bomo otroke obvarovali pred volkovi, medvedi, lakoto, dežjem, opeklinami, blatom, travo, gozdom, potokom . Zelo nenavaden seznam nevarnosti, ki preži na otroke v naravi, nedaleč od mesta.

Naslednja grenka izkušnja so nasveti, ki so jih starši dajali svojim otrokom pred vstopom v avtobus in ki zvenijo katastrofično: “Pazi se kač in divjih živali . Pazi se strel . Pazi, da ne padeš z vrha gore v prepad . Bodi miren .” Vse to so spremljali otožni pogledi zaradi ločitve verjetno zato, ker otroci sami odhajajo v “smrtonosne divjine Pokljuke”.

Komunikacija

Prvih nekaj ur otroci med sabo sploh niso komunicirali

Prvih nekaj ur otroci med sabo sploh niso komunicirali. Namesto tega so uporabljali mobilne telefone in se igrali igrice, nekateri pa so popolnoma odrezani od okolice s slušalkami na ušesih poslušali glasbo. Tudi pozneje, med izletom, so se otroci težko odrekli mobilnim telefonom. Ta odvisnost je med bivanjem na prostem postopoma izginjala, manjše število otrok pa se je do konca krčevito upiralo ugašanju mobilnih in drugih naprav.

Hrana in oprema za bivanje v naravi

Žalosten je bil tudi sam pogled na hrano in dele opreme, ki so jo starši pripravili otrokom. V skoraj 100% primerih otroci niso sodelovali pri pakiranju in nimajo pojma, kaj nosijo v nahrbtniku, ne za hrano ne za opremo. Čeprav so dobili natančen seznam, starši niso mislili, da se ga je treba držati. Namesto suhega sadja, jabolk, dovolj vode za večurno hojo, so otroci prinesli kup prigrizkov, žvečilk, bonbonov, sokov, napitkov v prahu .

V skoraj 100% primerih otroci niso sodelovali pri pakiranju in nimajo pojma, kaj nosijo v nahrbtniku

Najpogosteje pozabljena stvar na seznamu je bil toaletni papir. Nekateri so prinesli papirnate robčke zaradi prehlada, nekomu je ostal le papir od sendvičev. Rezervne nogavice je imela samo ena deklica (8. razred).
Litrsko plastenko vode je imelo zelo malo otrok, ker starši ne vidijo nič slabega v tem, da otrok ne pije vode, ampak samo sadne sokove, ki pa so prepolni sladkorja in med hojo ne odžejajo.
Vžigalice in žepni nož sta znanstvena fantastika. Niti en otrok jih ni imel, čeprav smo na seznamu vztrajali na tem.
Tudi mene je po vsem tem zajel strah, če bomo pri otrocih sploh uspeli aktivirati tisti naravni občutek zadovoljstva in uživanja v aktivnostih na prostem.

Smisel šole bivanja v naravi

Bistvo te šole v naravi je usposobiti otroka za varno bivanje na prostem, jim razviti ljubezen do narave, tako da te aktivnosti postanejo njihova potreba.
Ampak pogoj za to je, da najprej izobrazimo starše.
Otroci se morajo umazati.
Otroke mora zmočiti dež.
Otroci morajo občutiti mraz.
Otroci morajo vedeti, da lahko v gozdu posušijo čevlje.
Otroci morajo znati zanetiti ogenj.
Otroci se morajo naučiti uporabljati nož, sekiro in žago.
Otroci se morajo znati zaviti v najlon in sedeti pod drevesom, dokler dežuje.
Otroci se morajo kdaj urezati, zbosti, spotakniti, dobiti žulje.
Otrok, ki tega nikoli ni doživel, nima kvalitetnega uvoda v samostojno življenje, takšnemu otroku manjka veliko tega – več, kot je tu našteto.

Otroci morajo vedeti, da lahko v gozdu posušijo čevlje.

Naj omenim še stvari, ki so na žalost “višja matematika”:

Niti en od otrok, ki smo jih peljali na pohod, ni niti v teoriji znal pripraviti kurišča in vsega, kar je potrebno za pripravo ognja ter ga ni znal prižgati niti z vžigalicami, čeprav je bilo suho.
Niti en otrok ni znal ustrezno uporabiti noža, da bi ošpičil palico za pečenje slanine.
Niti en otrok ni znal narediti suhega sedišča, dvignjenega od tal, za prenočitev pod drevesom.
Niti en otrok ni znaj zavleči nog v nahrbtnik / torbo med simulacijo prenočevanja na prostem.
Niti en otrok ni znal načrtovati hrano za nenadejano podaljšano bivanje.
Niti enemu otroku ni padlo na pamet, da na potoku dopolni svojo prazno plastenko za vodo.
Zelo malo otrok se je spomnilo, da bi v signalni ogenj, s katerim se kliče pomoč, dodali sveže veje, ki se bolje dimijo.
Noben otrok ni vedel, da si mora pri pripravi na nočitev na prostem sleči potno obleko in vlažno obutev.
Noben otrok (od 50) do svojega 14. leta nikoli ni kampiral ali spal v šotoru. Kot glavno oviro so našteli kače, žužke in druge “strašne pošasti”, ki prežijo po kampih ali na prostem.
Ko smo otroke vprašali, koliko krat so videli kače, pajke in druge “nevarne” zveri v naravi, izven živalskega vrta, so potrdili, da jih praktično noben ni videl, razen dveh, treh fantov, katerih očetje lovijo ribe, tako da so samo od daleč videli kakšno kobranko ali belouško.
Čemu služijo nož, sekira, žaga .

Niti en od otrok, ki smo jih peljali na pohod, ni niti v teoriji znal pripraviti kurišča in vsega, kar je potrebno za pripravo ognja

Zelo zanimive odgovore smo dobili na vprašanje, zakaj v gorah nosimo s seboj nož.

Za dečke je bil prvi razlog obramba ali napad na divje živali, kot tudi izdelava kopja.
Dekleta so bila nekoliko manj borbeno razpoložena. Čeprav je tudi pri njih bilo nekaj napadalnih idej, so vseeno kot najvažnejše omenile čiščenje jabolk in pomaranč.
Šele s podvprašanji smo uspeli otroke pripeljati do zaključka, da je nož zelo koristno orodje, s katerim lahko režemo veje za kurjenje in za zavetje, da se z njim lahko reže hrano in da lahko pomaga, če smo izgubili odpirač za konzerve in podobno. A borbeno-bojevniška uporabnost noža je ohranila primat.

Deklice, stare 14 let, absolutno nikoli niso uporabljale žage ali sekire, medtem ko je nekaj dečkov iste starosti sekiro in žago samo držalo v rokah, zahvaljujoč temu, ker jih imajo očetje v vikendici ali na ribolovu, a jih je bilo otrokom zaradi strahu staršev, da bi se poškodovali, strogo prepovedano uporabljati.
Dečkom je sekira na prvem mestu orožje za borbo proti pošastim. Noben se ni spomnil, da je sekira obvezni del opreme, ki jo je vedno treba imeti s seboj.
Gledano v celoti, so rezultati porazni, skoraj sem prepričan, da tako količino nevednosti izražajo vsi otroci te starosti, tudi otroci iz nekoliko bolj urbanih vaških okolij.

Deklice, stare 14 let, absolutno nikoli niso uporabljale žage ali sekire, medtem ko je nekaj dečkov iste starosti sekiro in žago samo držalo v rokah

Vsa vprašanja, ki smo otrokom postavljali, ko smo se gibali po terenu, so bila osnovna, usmerjena na tisti osnovni nabor znanja, ki je potreben, da se lahko znajdeš v oteženih pogojih.
Samo 40-50 let nazaj skoraj ni bilo otroka starega 6 – 7 let, ki ne bi znal prižgati ognja iz vlažnih vej in se pripraviti za eno noč v naravi. Ti otroci narave niso doživljali kot nekaj nevarnega in sovražnega, ampak so jo poznali in imeli radi. Očitno je oddaljevanje od narave sčasoma bilo vse večje, tako da je zrasla generacija staršev, ki nima občutka za naravo, zato ga niti ne more razviti pri svojih otrocih. Če nečesa ne poznaš, se tega bojiš in potem imaš otroke, ki mislijo, da ogenj hranimo v vžigalnikih in da ga je možno prižgati izključno s kanto neosvinčenega bencina.
Ljudje, predramimo, se, še ni prepozno ponovno vzpostaviti pretrgane vezi z naravo .
Poplave in žled, ki so se nam zgodili, so jasno kot na dlani pokazali, kako so ranljiva mesta, v katerih živimo in kako krhka je infrastrukura, ki jih povezuje. A koliko je šele krhka človeška zavest, koliko so ranljivi ljudje brez elektrike, telefona, zamrzovalnika, trgovskega centra .
Na koncu želim parafrazirati še enega igralca: “Nisi rodila omejenega otroka, najin otrok je postal omejen, ker je to moderno biti.”
Spremenite to omejeno modo, spakirajte nahrbtnik skupaj s svojim otrokom in pojdite v naravo. Vsaj občasno . Vsaj za nekaj ur . Za začetek .

Spakirajte nahrbtnik skupaj s svojim otrokom in pojdite v naravo

 

Kaj pa menite vi? So otroci premalo v naravi?

Facebook Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja